Humanoidna robotika se v zadnjih letih pojavlja kot ena izmed potencialnih poti za soočanje z dolgoročnimi omejitvami produktivnosti, povezanimi s pomanjkanjem delovne sile in naraščajočo kompleksnostjo delovnih okolij. Čeprav so trenutne rešitve še v zgodnji fazi razvoja, nakazujejo smer, v kateri bi lahko avtonomni robotski sistemi dopolnili obstoječe oblike avtomatizacije v industriji in storitvah. 

Zakaj klasična avtomatizacija ne zadošča več? 

Digitalna transformacija je v zadnjih desetletjih pomembno povečala učinkovitost podjetij, predvsem z avtomatizacijo ponovljivih procesov, digitalizacijo storitev in optimizacijo odločanja. Kljub temu temeljna omejitev produktivnosti ostaja razpoložljivost človeškega dela.Demografski trendi v Evropi, pomanjkanje delovne sile v industriji in logistiki ter zahteve po večji odpornosti dobavnih verig so dolgoročni strukturni izzivi, ki jih klasična, fiksna industrijska avtomatizacija le delno naslavlja. 

Humanoidna robotika se pojavlja kot eden izmed poskusov odgovora na ta problem. Njena osnovna ideja ni pospeševanje obstoječih linij, temveč razvoj avtonomnih sistemov, ki lahko delujejo v okoljih, zasnovanih za človeka, brez popolne preureditve infrastrukture. 

Kaj humanoidno robotiko loči od klasične robotike 

Humanoidni roboti niso zgolj naprednejši industrijski roboti. Gre za integrirane kibernetsko-fizične sisteme, ki združujejo mehansko zasnovo, podobno človeški (hoja, prijemanje, ravnotežje), večmodalno senzoriko (vid, globina, sila, dotik),programske sisteme umetne inteligence za zaznavanje, odločanje in učenje ter varnostne mehanizme za delo v bližini ljudi. 

Ključna razlika ni v hitrosti ali moči, temveč v prilagodljivosti. Medtem ko so klasični industrijski roboti optimizirani za točno določene naloge v nadzorovanem okolju, humanoidni roboti ciljajo na delovanje v nestrukturiranih in spremenljivih okoljih, kot so skladišča, bolnišnice ali storitveni prostori. 

Trenutno stanje tehnologije 

Čeprav so demonstracije humanoidnih robotov pogosto zelo impresivne, je pomembno ločiti med prototipi, pilotnimi testi in dejansko komercialno rabo. 

•  Boston Dynamics (Atlas): tehnično zelo napreden robot, ki dokazuje izjemne gibalne sposobnosti, vendar ni komercialno dostopen in služi predvsem razvoju in demonstraciji tehnologije. 
•  Tesla (Optimus) in Agility Robotics (Digit): roboti, ki se testirajo v omejenih industrijskih okoljih, predvsem v logistiki in proizvodnji, vendar še delujejo pod nadzorom in z omejenim naborom nalog. 

Javno dostopni podatki in izjave podjetij kažejo, da so trenutno ključne omejitve visoki stroški razvoja in vzdrževanja, omejena avtonomija baterij, zanesljivost pri dolgotrajni uporabi in varnost pri delu v neposredni bližini ljudi. Zaradi teh dejavnikov humanoidni roboti danes še niso množično prisotni v vsakdanjem delovnem okolju. 

 Kam gre razvoj 

Razvoj humanoidne robotike poteka v več smereh hkrati povezovanje robotike z naprednimi AI-modeli (vključno z generativno in agentno AI), učenje v simulacijah in s pomočjo digitalnih dvojčkov, izboljšave na področju baterij, aktuatorjev in senzorike ter  razvoj poslovnih modelov, kot je Robotics-as-a-Service (RaaS), ki omogočajo postopno uvajanje brez velikih začetnih investicij. 

Večina strokovnjakov se strinja, da bodo humanoidni roboti najprej našli uporabo v ozko definiranih okoljih in nalogah, kjer je mogoče tveganja in kompleksnost učinkovito nadzorovati. 

Od globalnih pobud do slovenskih primerov 

Na globalni ravni humanoidno robotiko razvijajo predvsem ameriška in azijska podjetja, pri čemer je poudarek na industrijskih in logističnih aplikacijah. Podjetja, kot so Tesla, Agility Robotics, Figure AI in UBTECH, humanoidne sisteme preizkušajo v omejenih realnih okoljih, predvsem v skladiščih in proizvodnih obratih. Večina teh rešitev je še v fazi pilotnih projektov, njihova širša komercialna uporaba pa ostaja omejena. 

V Evropi se humanoidna robotika razvija predvsem v okviru raziskovalnih in inovacijskih programov, kot je Horizon Europe, kjer so humanoidni sistemi obravnavani v kontekstu industrije, zdravstva, oskrbe in varne interakcije človek–robot. Evropski pristop daje večji poudarek zanesljivosti, varnosti, etiki in skladnosti z regulativnimi okviri, kar vpliva na hitrost, a tudi na dolgoročno sprejemljivost tehnologije. 

V Sloveniji humanoidna robotika obstaja predvsem na raziskovalni in razvojni ravni. Na Institutu Jožef Stefan se uporablja humanoidni robot iCub kot raziskovalna platforma v mednarodnih in evropskih projektih, zlasti na področjih kognitivne robotike, učenja in interakcije človek–robot. Poleg raziskovalnega okolja se pojavljajo tudi zgodnje podjetniške pobude, kot je razvoj humanoidnega robota Jože v podjetju Vandri Robotics, usmerjenega v storitvene dejavnosti. 

Ti primeri kažejo, da je humanoidna robotika v Sloveniji prisotna kot razvojna dejavnost, vendar še nima širše industrijske ali komercialne uporabe. V prihodnje bo njen razvoj odvisen predvsem od povezovanja raziskovalnih institucij, podjetij in evropskih programov ter od postopnega prehoda iz raziskovalnih demonstracij v omejene, nadzorovane aplikacije v praksi.